Ljubljana - Križišce na poti v svet

Pismo

Pomen zasebne korespondence med izseljenci in njihovimi sorodniki je brez dvoma odločujoč v času, ko še ni bilo drugih možnosti, medsebojni obiski pa so bili zaradi pomanjkanja denarja skoraj minimalni. Mnogi so domačim poslali vest že iz Ljubljane, nato iz pristanišča, kjer so čakali na vkrcanje, drugi s srede Atlantika (ladijska pošta), večina po prihodu v Ameriko. Tudi novice iz domovine so bile težko pričakovane, saj je bilo domotožje največje na začetku poti v novi domovini.



Pismo brata sestri z vsemi navodili, kako naj se obnaša na poti v Združene države Amerike.	Razglednica s sredine morja: »27. 2. 1902. Te prov Presrčno Pozdravim iz sredi Morja. Jest Ti dam vedit, de smo že čes sredo morja. Do zdej sem še zdrov. Če hujšiga ne bo, mi še ne bo nič hudiga. Al guglemo se pa fejst. Oh, al dolgi cajti so tukej na murju. Je dalši ena ura, kakor pri vas en dan. Se že vozimo pet dni in pet noči, še nisem druziga vidu kakor 5 Šifov in nekaj rib. Glih dolhčas mi ni, ker nas je Krancov še čez pedeset. Te lepo pozdravla; Jero, Petra, Ata, Barbo Janeza z gorniga kraja, Merikanc P. J.«	Razgledniški pozdrav s parnika Grosser Kurfürst družbe Norddeutscher Lloyd, ki je vozil na liniji Bremen–New York. Parnik je imel svojo pošto (»Deutsche Seepost, Linie Bremen–New York). »Draga sestra! Sreča nas žene po svetu daleč daleč tja v Ameriko. S tem šifom sem se jaz peljal. Videli smo en parnik, ki je šel iz Rotterdama v New York in je zgorel. Do noči smo gledali, ko je gorelo kot kaka vas. Kmalu več. Pozdrav bratičku.«	Razglednica izseljenca, ki ne dobi glasu iz domovine. »Phila(delfija), 12. 4. 1903. Dragi Petan! Že dolgo nisem nič od Tebe slišal, rad bi vedel, če si bolan ali kaj je, da nič ne pišeš. Od Jagodiča sem dobil list in sliko. Danes imamo tukaj grde velikonočne praznike, ker pada in je prav mrzlo. Danes v jutro sem bil v Cathedral pri maši in sem prav bil v zimski sukni oblečen. Pričakujem Tvojega cenjenega odgovora. Te srčno pozdravim Jo.(sip) Zagorc.«

Hudomušna in pikra razglednica, ki jo je izseljenec Reber jeseni 1905 poslal prijatelju Franku Petanu v Ljubljano kot komentar na odkritje Prešernovega spomenika v Ljubljani (1905). »Kak si se pri Prešernovi slavnosti kaj zabaval? Frančkajnerji [frančiškani!] bojo dovolj časa imeli tisto lepo žensko na spomeniku ogledovati. – Lepa naša nova domovina! Ako je škofu muza na spomeniku na pot, potem naj isti svojo srajco posodi. – Paziti pak mora, da nebo ista kaki flek od zadaj imela. – Pozdrav na vse prijatelje, tebe pak posebno pozdravim, tvoj prijatelj Reber.«