Ljubljana, glavno mesto nekdanje dežele Kranjske v okviru Avstro-Ogrske, leži ob železniški poti Dunaj–Trst. Njeno nemško ime je bilo Laibach. Po potresu leta 1895 se je razvila v moderno urbano središče, ki ni zaostajalo za podobnimi mesti v takratni srednji Evropi. Če je imela leta 1880 30.505 prebivalcev, jih je dvajset let kasneje že štela 41.727. Razen Slovencev so v mestu živeli tudi nemško govoreči prebivalci. Ravno v času župana Ivana Hribarja (1896–1910) je mesto dobivalo vedno bolj slovensko podobo, npr. z uličnimi napisi, napisi nad trgovinami ipd. Tudi na razglednicah se poleg nemških vedno bolj uveljavljalo slovenski napisi. Mesto je bilo v tem času pomembno železniško središče, skozi katerega so proti atlantskim pristaniščem in Trstu potovali številni izseljenci iz balkanskih držav in srednje Evrope. Med njimi so bili številni Slovenci. Takrat je imela Ljubljana – zlasti njena Kolodvorska ulica – kozmopolitsko podobo, kjer so se mešali ljudje različnih državljanstev in jezikov, med meščani so se gibali okoličani, npr. branjavke s kmetijskimi pridelki, poleg poštenih ni bilo tako malo nepoštenih, kar je povzročalo nemalo težav mestnim oblastem. Vendar ni bila Ljubljana nikoli prej in ne pozneje tako povezana s svetom, kot na prelomu v 20. stoletje, v času množičnega izseljevanja, ki je bilo usmerjeno predvsem v Združene države Amerike.